O tem so sanjali že v študentskih letih: vse pustiti in se odpraviti na veliko pot — brez načrta, samo cesta in svoboda. Po letih so se odločili. Odpravilo se jih je pet: Tomaž, duša družbe in večni šaljivec; Klara, ki je vse fotografirala; Adrian, zanesljiv voznik; Mireille, ki je povsod videla znamenja; in Luka, razumen in najprevidnejši od vseh.
Njihov stari kombi se je zjutraj zagnal. Prvi dnevi so bili čarobni: pesmi ob kitari, fotografije ob poljih in rekah, hrana na sejmih, naključni pogovori z domačini. Zdelo se je, da svet pripada njim.
Preizkušnje pa so se začele tretjo noč.
Kombi se je pokvaril sredi gozda. Brez signala, brez avtomobilov. Odločili so se prespati kar v vozilu. Po polnoči je tišino prekinil zvok korakov. Nekdo je počasi hodil okoli. Adrian je šepnil, da je to žival, a Klara je prebledela in zašepetala:
— Tam je človek…
Zjutraj so prispeli v najbližjo vas. Starec, ki so ga prosili za pomoč, je resno rekel:
— Tukaj raje ne prenočujte. Ti gozdovi so čudni. Ljudje izginjajo.
Smeh in lahkotnost sta izginila. Četrti dan jih je pot pripeljala do zapuščene tovarne. Mireille je pobrala s tal lutko brez oči.
— To je znamenje, — je rekla.
Vsak dan je prinašal ovire: naliv, ki je poplavil cesto; most, ki se je zrušil pred njihovimi očmi; človek v dolgem plašču, ki se je pojavljal in izginjal ob robu ceste.
A najhuje je bilo nekaj drugega — med prijatelji so se začele razpoke. Tomaž se je razjezil zaradi vsake malenkosti, Klara je Adriana krivila, da jih vodi “narobe”, Luka je skušal ohraniti mir, a njegov glas je slabel. Mireille je molčala, gledala skozi okno, kot da ve nekaj, česar drugi ne razumejo.
Zadnjo noč so se ustavili ob jezeru. Luna se je zrcalila v vodi, ogenj je pokal, in vseh pet je sedelo v tišini. Tedaj je Adrian tiho rekel:
— Vidite, da ceste ne izbiramo mi? Vodijo nas.
Naslednje jutro se je motor kombija sam zagnal — čeprav je starec rekel, da je “mrtev”. Odpravili so se naprej… in po nekaj urah so stali pred vhodom v svoje mesto. Celotno potovanje je bilo krog.
Toda najgroznejše jih je čakalo doma. Vsak je našel nekaj novega. Klara — lutko brez oči. Tomaž — tuji plašč. Adrian — zemljevid z rdečimi križi. Mireille — fotografijo ob ognju, z njihovimi obrazi, a spremenjenimi. In Luka… Luka je v kuhinji našel peto skodelico na mizi. Take nikoli niso kupili.
