Moralo bi biti navadno jutro. Natrpan avtobus je vozil po svoji vsakodnevni poti v jutranji gneči: šolarji so klepetali na zadnjih sedežih, pisarniški delavci so gledali v telefone, starejši so se pogovarjali o vremenu. Vse je bilo mirno in predvidljivo.
A v hipu se je mirna vožnja spremenila v grozo. Avtobus je nenadoma začel pospeševati. Potniki so sprva mislili, da se voznik mudi, a ko je vozilo začelo nevarno vijugati med pasovi, so spoznali — nekaj ni v redu.
Voznik je sedel negiben za volanom. Njegove roke so visele, glava mu je padla na prsi. Ženska, ki je sedela najbližje, je zakričala: »On izgublja zavest!« Panika je zajela avtobus. Avtobus je drvel proti prometnemu križišču, pred njimi so že bile vidne avtomobilske vrste.
V tistem trenutku je mlad moški iz tretje vrste skočil pokonci. Odmaknil je prestrašene potnike, preskočil ograjo in v zadnjem trenutku zagrabil volan. Avtobus se je sunkovito nagnil, ljudje so kričali, nekateri so padli na tla.
Moški je z vso močjo poravnal vozilo, se obrnil in zaklical: »Držite se!« Segel je do zavornega pedala in pritisnil z vso močjo. Kolesa so zaškripala, avtobus je drsel, a ni popustil, dokler se ni končno ustavil ob robu ceste — le nekaj metrov stran od droga in parkiranih avtomobilov.
V avtobusu je nastala tišina. Nekdo je tiho jokal, nekdo se je prijel za srce, otroci so se stisnili k učiteljem. Vsi so vedeli: le nekaj sekund in lahko bi se zgodila tragedija.
Voznika so položili na sedež in poklicali reševalce. Zdravniki so pozneje potrdili: vozniku je postalo slabo med vožnjo. Če potnik ne bi ukrepal tako hitro, bi lahko umrlo več deset ljudi.
Moški, ki je ustavil avtobus, je za mnoge ostal le »junak v vsakdanjih oblačilih«. Toda tisti dan so vsi razumeli: včasih je ena sama pogumna dejanja dovolj, da reši življenja.
