Maja Keuc je razkrila precej bolj osebno plat svojega življenja in priznala, da je letošnje poletje zanjo prineslo trenutek, ob katerem se je resno prestrašila za tisto, brez česar si svoje kariere skoraj ne more predstavljati – svoj glas.
Pevka, ki velja za eno najbolj prepoznavnih slovenskih vokalistk, je odkrito povedala, da se je v določenem obdobju znašla v številnih vlogah hkrati. Poleg petja je bila učiteljica, organizatorka, ustvarjalka in podjetnica, hkrati pa je skrbela še za lastno promocijo, management in številne druge obveznosti.
Prav med vsemi temi nalogami je, kot je priznala, nekoliko pozabila na nekaj osnovnega – da je najprej pevka in da njen glas ni nekaj, kar bi bilo mogoče jemati za samoumevno.
»Včasih tako zavzeto skrbimo za vse, kar gradimo, da pozabimo poskrbeti za tisto, s čimer vse skupaj sploh gradimo,« je zapisala in dodala, da je bil pri njej to prav glas.
Maja je pojasnila, da njen »instrument« potrebuje čas, nego in pozornost. Poleti pa so jo glasilke na to opozorile na način, ki ga ni več mogla prezreti.
Priznala je, da jo je nekaj časa resnično skrbelo, ali bo njen glas še kdaj takšen, kot je bil prej. Toda poškodbe danes ne vidi več zgolj kot nekaj slabega. Nasprotno, odločila se je, da jo bo razumela kot pomembno opozorilo in celo kot darilo, ki jo je prisililo v spremembo.
Poudarila je, da ne verjame v življenje brez napora. Če želi človek nekaj zgraditi, mora po njenem mnenju včasih preseči samega sebe, vztrajati in narediti korak tudi takrat, ko bi bilo precej prijetneje ostati doma in čakati, da se stvari uredijo same.
Toda prav skozi svojo izkušnjo je začela še bolj jasno razlikovati med izstopom iz cone udobja in trenutkom, ko človek predolgo ignorira lastne meje.
»Telo to razliko pogosto opazi prej kot glava,« je zapisala.
Njeno telo jo je letos ustavilo dovolj zgodaj, da je morala znova razmisliti, čemu namenja največ energije in kakšne so njene resnične prioritete.
Danes se zato spet intenzivneje posveča sebi kot pevki. Uči se, raziskuje svoj glas, izboljšuje tehniko, bolj pozorno posluša svoje telo in poskuša svoj vokalni instrument razumeti še bolje kot prej.
Ob tem ne skriva, da okrevanje in delo na sebi še zdaleč nista vedno prijetna. Proces je lahko po njenih besedah tudi zelo frustrirajoč, saj ne gre zgolj za mišice in tehniko. Velik del vsega skupaj se dogaja tudi v glavi.
Ponovno je treba zgraditi zaupanje, potrpežljivost in se soočiti s strahom. Prav zato si Maja v težjih trenutkih pomaga z zelo preprosto mislijo: vsak dan želi biti za en odstotek bližje svobodi in lahkotnosti, ki ju išče v svojem glasu.
Njena izkušnja jo je pripeljala tudi do širšega razmisleka. Prepričana je, da nas življenje včasih ne ustavi zato, da bi odnehali, ampak zato, da preverimo, ali način, na katerega lovimo svoje sanje, še vedno pušča prostor tudi za človeka, ki naj bi te sanje nekoč živel.
Ob koncu se je zahvalila Zdravju na dotik in BT Breathing za podporo ter znanje, ki ju je prejela v tem obdobju.
Maja Keuc se tako danes svojemu glasu ne posveča zgolj kot izvajalka, temveč tudi kot nekdo, ki je na lastni koži začutil, kaj se lahko zgodi, ko telo predolgo čaka, da ga začnemo poslušati.
Povejte, kako vi gledate na njeno izkušnjo, in napišite svoje mnenje v komentarjih. Je morala Maja Keuc res najprej prestati strah za svoj glas, da je ugotovila, kako visoko ceno lahko zahteva nenehno preseganje same sebe?
