Mineva enaindvajset let od trenutka, ko je Miša Molk izgubila svojega moža Silvana. A čas ni izbrisal občutka, da je še vedno prisoten. Ravno nasprotno — v njenih besedah je jasno, da ga nosi s sabo vsak dan.
Ob tej obletnici se mu je poklonila z zapisom, ki je ganil mnoge. Ni šlo za velike geste, ampak za misli, ki prihajajo iz globine. Spregovorila je o povezanosti, ki se ni prekinila, in o spominih, ki ostajajo živi.
Z Ulo sta se nanj spomnili tudi ob delu na nastajajočem dokumentarcu, posvečenem prav njemu. V njem se vračata k njegovemu ustvarjalnemu etosu, predanosti umetnosti in zvestobi družini. To ni le projekt, ampak način, kako ga ohranjata blizu.
V zapisu je Miša brez olepševanja izrazila, kar čuti. “Z Ulo sva tudi včeraj mislili nate in bili s teboj v nastajajočem dokumentarcu. O tebi. O tvojem ustvarjalnem etosu in pripadnosti družini in delu. O, še kako si z nami. In boš ostal.”
Te besede ne delujejo kot slovo. Delujejo kot nadaljevanje. Kot potrditev, da vezi, ki so bile močne, ne izginejo z leti.
Tudi Ula ohranja spomin na očeta skozi hvaležnost in ustvarjanje. Skupaj z mamo gradita prostor, kjer ostaja prisoten — v mislih, v delu in v trenutkih, ki jih delita.
Zgodba Miše Molk tako ni le zgodba o izgubi. Je zgodba o tem, kako lahko ljubezen in spomin trajata dlje od časa.
