Ula Furlan je ob osebnem trenutku spregovorila z redko iskrenostjo. Ob dnevu, ki ima zanjo poseben pomen, je zapisala misli, ki razkrivajo, kako globoko še vedno nosi izgubo očeta.
Priznala je, da bi mu tudi danes, po tolikem času, še vedno štela rojstne dneve. Spomin nanj ni zbledel, ampak ostaja živ in prisoten. V njenih besedah je čutiti, da ga ne dojema kot nekaj oddaljenega, temveč kot del sebe, ki jo spremlja vsak dan.
Ob takšnih trenutkih ni sama. Ob strani ji stoji mama Miša Molk, s katero sta že od nekdaj močno povezani. Njuna bližina se v takšnih trenutkih še bolj pokaže, saj si nudita oporo, ki je ne more nadomestiti nič drugega.
Ula verjame, da njuna zgodba še ni zaključena. V svojih mislih si predstavlja, da se bosta nekoč znova srečala — v svetu, ki ga je imel njen oče rad, na filmskem platnu. Ta misel ji daje mir in občutek, da povezava še vedno obstaja.
Vsak dan mu pošilja misli in poljube v nebo. Spomin ohranja živ skozi hvaležnost za vse, kar je bilo. Ni velikih gest, so pa majhni trenutki, ki pomenijo vse.
Na koncu pa ostaja eno, kar se ne spremeni. Povedala je jasno — pogreša ga vsak dan. Enako močno, brez popuščanja.
