Minil je že več kot mesec dni, a tišina, ki jo je spremljala, ni bila naključna. Tara Zupančič se po težki izgubi dolgo ni oglašala – kot da preprosto ni našla pravih besed. Zdaj jih je. In to, kar je delila, je ganilo mnoge.
Pred enim mesecem je izgubila svojo babico, osebo, ki je očitno zaznamovala velik del njenega življenja. Spomini, ki jih nosi s seboj, niso veliki ali pompozni – so drobni, topli, domači. Prav ti pa nosijo največjo težo.
Govori o pikastih skodelicah, o palačinkah, ki so imele okus otroštva, o knedličkih z domačimi marelicami. O gugalnicah, ki so nastale iz preprostih idej sredi cvetočega vrta. O majhnih skrivnostih, smehu in tistih trenutkih, ki jih razumejo le vnuki in stari starši.
Njene besede razkrivajo odnos, ki ni bil le družinski, ampak globoko čustven. Spomini niso le slike – so občutki, ki ostanejo.
Ob tem je delila še nekaj zelo osebnega. Povedala je, da je bila za svojo mamo vedno največja zvezda. In prav ta mama, ki jo opiše kot pravo rocknroll kraljico, je svoj zadnji dan preživela po svoje – pojedla pico, spila pivo in mirno zaspala. S preprosto, a močno mislijo se je poslovila: Way to go, mama. Way to go.
V teh besedah ni drame, ni olepševanja. Je le iskrenost, ki zadene točno tam, kjer najbolj boli.
